Avtor: Jana Bahor

Mere: višina 14cm, ustje 10cm, noga 7.5cm

V sodelovanju z: Pomurski muzej Murska Sobota

Kraj najdbe: Nova Tabla pri Murski Soboti

Original hrani: Pomurski muzej Murska Sobota

Pri arheoloških izkopavanjih na območju Murske Sobote so arheologi naleteli na staroslovansko naselbino. Odkrili so zemljanke – domovanja starih Slovanov. Ob tem je bila najdena tudi najstarejša najdena staroslovanska posoda v Sloveniji.

Po ogledu fragmentov smo poleg določitve materiala postavili tudi hipotezo, ki se je nanašala na večje število luknjic po površini. Ugotovili smo, da so bile to sledi organskih elementov.

Poseben izziv je bilo ugotoviti, kaj je bilo uporabljeno v originalnem postopku. Preverili smo prvo hipotezo, da naj bi uporabili laneni pezdir. Pezdir smo zmleli v žrmljah in vmešali v glineno zmes. Po tem, ko smo oblikovano posodo še spekli, smo jo za preizkus tudi razbili. Takoj smo ugotovili, da laneni pezdir ni bil tisto, kar smo iskali in kar so Slovani uporabljali.

Zadevi smo prišli do dna, ko smo v naslednjem preizkusu laneni pezdir zamenjali z zdrobljenim ogljem. Pokazalo se je, da je bilo oglje tisto, kar so uporabljali stari Slovani.

Na tem mestu naj omenimo, da je naš celoten postopek izdelave replik posodja praškega tipa, vključen v dokumentarni film.

Mere: Višina 15cm, širina ustja 33cm, širina dna 16cm

V sodelovanju z: Slovenski etnografski muzej Ljubljana

Datacija originala: zgodnji srednji vek

Kraj najdbe: Grič, Bela Krajina

Original hrani: SEM Ljubljana

V Beli krajini ima lončarstvo dolgo tradicijo. Zelo znano in dolgo ohranjeno lončarstvo je bilo v vasi Grič pri Črnomlju. Sodeč po starinskem kolovratu in obžigu loncev na prostem, je bilo lončarstvo v Beli krajini verjetno doma že globoko v srednjem veku. Do leta 1914 je bilo v samem Griču še 12 hiš, ki so se ukvarjale z lončarstvom. Danes je lončarstvo popolnoma zamrlo.

Grički lonec je bil visoko kakovostna blagovna znamka lončenih posod tistega časa. Lončene posode so žene izdelovale na lončarskem kolu – vretenu, žgali pa so jih moški, ki so pripravljali tudi material za snov in kurjavo. Posode so žgali v kopah na odprtem ognju. Zanimivo je tudi to, da je imela vsaka lončarka svoj znak vrezan že na vretenu.

Za izdelavo replik smo naredili tako repliko lončarskega vretena kot tudi replike avtentičnega orodja, ki so ga takrat uporabljali.

Potrebno glino smo nakopali v Kanižarici v Beli krajini. Prav tam torej, kjer so kopali glino za potrebe takratne izdelave Gričkih loncev. Ugotovili smo, da so za postilo oziroma dodatek h glini dodajali kalcit, ki so ga dobili tako, da so lomili kapnike v okoliških jamah – vse to z namenom, da bi povečali trpežnost materiala na temeperaturni šok.

Ker je kalcita na omenjeni lokaciji že zdavnaj zmanjkalo, smo dobili potreben kalcit iz rudnika v Strahovici.

Ne glede na to, da je bila naročena replika zgolj ene posode, smo zaradi avtentičnosti postopka in s tem tudi posnetka takratnega načina žganja izdelali kar 50 kosov posodja.

Mere: višina 10cm, širina ustja 7cm, širina dna 5,5cm

V sodelovanju z: Kulturnozgodovinsko društvo Žovnek Braslovče

Datacija originala: srednji vek

Kraj najdbe: grad Žovnek

Original hrani: Kulturno-umetniško društvo Žovnek Braslovče

Pri zgodbi o srednjeveški čaši z gradu Žovnek vemo zagotovo samo to, da nam je replika odlično uspela. Za razliko od ostalih replik se je pri tej poznala odsotnost strokovne podpore naročnika. 

Originalna posoda je bila oblikovana na lončarskem vretenu. Ima gubano ostenje, ki je posuto s peskom. Pod ustjem na zunanji strani ima več zavihkov. Glazirana je z barvno glazuro.

Posebnost pri tem izdelku je, da je zunanja struktura posuta s peskom. Ali mislite, da je možno, da ima to poleg dekoracije tudi praktičen razlog? Si predstavljate srednjeveško pojedino? Ker so jedli z rokami, predpostavljamo, da čaša zaradi peska na ostenju ni polzela iz rok.

Za zanimivost lahko tudi navedemo, da je srednjeveška čaša z gradu Žovnek sedaj protokolarno darilo Občine Braslovče.

Pobuda / sodelovanje: Fakulteta za arheologijo UL

Na prošnjo Fakultete za arheologijo Univerze v Ljubljani smo skupaj sodelovali pri izvedbi delavnice za študente arheologije. Cilj delavnice je bil rekonstrukcija tako neolitske kot bronastodobne peči za žganje keramike.

Pri obeh smo najprej naredili oplet iz šibja, čez katerega smo potem nanašali glino, v katero smo za pustilo vmešali narezano slamo. Za gradnjo vsake smo porabili približno 500 kilogramov gline.

Pri žganju je zelo pomembno, da se uporabijo primerno nasekana in suha drva, da se pri režimu žganja skrbi, da se temperatura dviga počasi in da se plamen počasi pomika od vhoda globje v kurišče. Prvo žganje služi pripravi peči, drugo pa za peko posodja. Režim žganja je enak. Na rezultat lahko pomembno vplivajo tudi različni vremenski vplivi, zato smo bili na vreme v času žganja še posebej pozorni.

Mere: Izdelujemo jih v dvanajstih različnih velikostih od 15mm do 60cm

Datacija originala: 1985–2000

Kraj najdbe: nekdanja tovarna Svit Kamnik

Original hrani: Časovna kapsula, arhiv Lončarskega centra Bahor

Leta 1855 je Florjan Konšek v Kamniku ustanovil podjetje za izdelavo bele prstene keramike. Podjetje je večkrat menjalo lastnike in tako ga je leta 1878 kupil Blaž Schnabl. Za njim ga je leta 1911 prevzel njegov sin Rudolf Schnabl. Bil je keramik, izšolan na Dunaju, ki je pri nas  prvi začel izdelovati majolike. Že takrat je želel z izdelovanjem ohraniti tradicijo teh posod. Podjetje je bilo leta 1948 nacionalizirano in s tem spremenjeno iz družinskega v družbeno podjetje. Vrata je zaprlo leta 2008.

Ohranjanje dediščine je za nas zelo pomembno, zato smo navezali stik z gospo Ireno Radej, ki je bila zadnja vodja proizvodnje v omenjeni tovarni. Njeno bogato tehnološko znanje v keramični umetnosti in znanje poslikav je kar samo klicalo po sodelovanju. Njena prijazna spodbuda nas je ohrabrila, da smo vse vzorce in dele proizvodnje preselili v naš center. Ob tem je nastala Časovna kapsula. Repliko smo izdelali natančno po njenih navodilih.

Povemo lahko, da je prvo majoliko nove generacije dobil v last predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Poudariti pa moramo, da smo s svojim znanjem Kamniško majoliko tudi nekoliko izbojšali. Replika (za razliko od originala) ustreza FCM-standardom za stik z živili.

Mere: višina 2cm, širina ustja 20cm, širina dna 10cm

Datacija originala: 1860

Kraj najdbe: nekdanja tovarna Svit Kamnik

Original hrani: Narodni muzej Slovenije

Pri pregledu zapuščine kamniških kalupov nam je med drugim padel v oči tudi kalup, datiran v leto 1860, s podpisom izdelovalca.

Kalupe za krožnike, imenovane Konškovi krožniki (kasneje imenovani Babičini), smo pričeli ponovno izdelovati, ker smo ocenili, da so pomemben pokazatelj takratnega razumevanja meščanske kulture in keramične umetnosti.

Izdelan je iz beloprstene keramike s podglazurno fajenčno poslikavo. V kalupu je narejena struktura notranjosti krožnika, ki je kasneje na vretenu še ročno izpopolnjena.

Mere: višina 5cm, širina ustja 17cm, širina dna 7cm

V sodelovanju z: SEM Ljubljana

Datacija originala: 16. stoletje

Kraj najdbe: Ljubljana

Original hrani: Mestni muzej Slovenije

Počaščeni smo, da so nas povabili k sodelovanju strokovnjaki iz Mestnega muzeja Ljubljana.

Do izdelovanja replike tako imenovane Donne Derute je prišlo iz prav posebnega razloga.

S  svojim znanjem smo namreč pomagali pripraviti nepozabno presenečenje za njihovega sodelavca Martina Hrovata, avtorja razstave Srednjeveška Ljubljana, ob njegovi upokojitvi. Njegov najljubši kos zbirke je krožnik z motivom “Donna Deruta”. Njegovi sodelavci so nas skrivaj prosili, da izdelamo rekonstrukcijo tega dragocenega predmeta.

Za potrebe izdelave replike je bilo potrebno izdelati kalup kot so ga uporabljali v lončarskem obratu v Deruti. Črepinja krožnika je bila narejena iz bele gline. Po natančno izdelanem biskvitno žganem krožnika je sledilo precizno risanje s podglazurnimi barvami in glaziranje pred glazurnim žganjem. Ta tip keramike imenujemo fajenčna keramika.

Seveda naloga ni bila enostavna, vendar nam je presenečeni in srečni obraz gospoda Martina, ko je na otvoritvi prejel darilo, povedal, da smo še enkrat opravili odlično delo.

Zahtevna poslikava je delo Nike Oremuž.

Lahko povemo tudi to, da je bila replika tako odlično sprejeta, da jo je muzej uvrstil v svoj prodajni program.

Sodelovanje: ZVKDS Celje

Datacija originala: antika

Kraj najdbe: Celje

Original hrani: Pokrajinski muzej Celje

Arheologi so ob prenovi Narodnega doma v Celju odkrili ostaline rimskih term. Med njimi so bili najdeni tudi tako imenovani tubulusi (votlaki). Z njimi so bile obložene zunanje stene kadi, omogočali pa so kroženje toplega zraka tudi ob stenah. Ponekod so bili ohranjeni v celotni višini zidov, vendar pa so se zaradi prhkosti ob odstranjevanju ruševin drobili.  

Zato nas je ZVKDS Celje prosil za pomoč pri načrtovani rekonstrukciji.

Ne glede na to, da sodi tubulus med opekarske izdelke, so se vseeno pojavila določena vprašanja.

Na osnovi enega od originalov smo postavili nekaj hipotez, ki smo jih potem s preizkušanjem in svojimi izkušnjami tudi uspešno potrdili.

Kmalu smo določili sestavo lončarske mase, izdelali potrebno orodje za izdelavo tubula in definirali način žganja. Težje pa smo ugotovili pravilno tehniko oblikovanja tubula. Najtežje nam je bilo ugotoviti sestavo in granulacijo peska, ki služi za podlago pri pripravi in oblikovanju tubula, ter skrček gline. Po preizkusih nam je uspelo doseči tako enako velikost, kot jo ima original, kot tudi enake sledi, ki jih je za seboj pustil lončar, ki je original izdelal.

Rekonstrukcijo lahko vidite v atriju Narodnega doma v Celju.

Mere: višina 18cm, premer ramen 14cm, ustje 6,5cm, noga 8cm

V sodelovanju z: Mestni muzej Ljubljana

Datacija originala: bronasta doba

Kraj najdbe: Ljubljansko barje

Original hrani: Mestni muzej Ljubljana

Barjanska posoda je prostoročno oblikovana posoda iz časa koliščarjev, torej iz začetka bronaste dobe. Original smo si ogledali v depoju Mestnega muzeja Ljubljana.

Tehnološko ima posoda vse lastnosti bronastodobnega posodja. Posoda je prostoročno oblikovana brez vretena. Sestava gline je izredno fina in brez grobih dodatkov.

Posebnost pri Barjanski posodi je ta, da je dekorirana z vrezom, ki je bil pozneje zapolnjen z inkrustacijo. Inkrustacija je kalcitna zmes, narejena iz školjk ali kosti, s katero so zapolnili vreznine. Posoda je po žganju črna, vsa inkrustacija za dekor pa kontrastno bela.

Omenjeno repliko lahko obiskovalci muzeja tudi primejo v roke in tako njeno strukturo občutijo v živo.