20160808_222921

LONČARJENJE V PRAZGODOVINI

Sodelovanje: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Datacija originala: prazgodovina

Kraj najdbe: Ptuj

Original hrani: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Na ulici Viktorina Ptujskega v centru Ptuja sta bila odkrita dva žarna grobova. En grob je bil moški, drugi ženski. Po najdbah v grobovih arheologi predvidevajo, da sta bila pokojnika premožnejša predstavnika takratne skupnosti.

Naša naloga je bila, da izdelamo replike keramičnih artefaktov, ki so bili priloženi pri pokopu. Glede na tehnologijo izdelave smo posode pred začetkom razdelili v dve skupini:

a) Posode, narejene iz grobe gline. Imele so ravno dno. Te posode so bile namenjene uporabi v gospodinjstvu. Pri oblikovanju keramike so bile uporabljene prostoročne tehnike.

b) Posode, ki imajo tipično ukrivljeno dno in v dno vtisnjeno bradavico. Domnevamo, da so za njihovo izdelavo uporabljali kalup oziroma posebej za ta namen pripravljeno podlago, ki so jo uporabili za osnovo, in potem posamezno posodo dodelali še ročno.

Nad ramenu proti vratu so okrašene s tipičnimi prazgodovinskimi tehnikami krasitve, kot so tordirana vrvica, psevdo vrvica in vtiskovanje v ostenje.

Prav posebej pa bi radi izpostavili tako imenovani Kantaros. Pri omenjeni posodi izstopa kvaliteta izdelave, natančno izdelane podrobnosti in detajli ter do popolnosti izdelana površina. Navdušeni smo bili nad spretnostjo in znanjem lončarja, ki je posodo izdelal pred 10.000 leti.

Posoda ima izjemno tanko in polirano ostenje (4–5mm). Prehodi ročaja v rob posode in v ostenje lepo stečejo. Domnevamo, da je lončar med postopkom gradnje uporabil nekakšno oporo ali kalup.

Pri pregledu sestave gline smo ugotovili, da je lončar glini dodal zelo drobno granulacijo pustila, verjetno grog, ki ga je pridobil z drobljenjem že žgane lončevine.

Ker je originalna posoda dobro žgana, čvrsta, enakomerno intenzivne črne barve in brez lis, predvidevamo, da je lončar žgal v nadzorovani redukcijski atmosferi.

Prav tako je posebna tudi okrasitev posode. Arheologi so na fragmentih črepinj prepoznali prisotnost kositrnega okrasja. Pripravili so tudi predlog za izvedbo tega okrasja na rekonstruirani posodi.

Ker je kositer izredno neobstojna kovina, smo se odločili, da bomo rekonstrukcijo izvedli s pomočjo srebrnih lističev. Za pritrjevanje lističev na ostenje smo uporabili jabolčni sok.

Za določitev in umestitev pravilne oblike risbe dekorja smo si pomagali z računalniško animacijo. Ob upoštevanju spoznanj iz preteklega časa in današnjih danosti lahko izrazimo le poklon in spoštovanje do umetnika v bronasti dobi, ki je kantaros izdelal

šaleška pivska

ŠALEŠKA PIVSKA ČAŠA

Mere: višina 13cm, širina ustja 12cm, širina dna 6.3cm

V sodelovanju z: Muzej Velenje

Najdišče: grad Šalek

Datacija originala: 15. stoletje

Original hrani: Muzej Velenje

Original je bil najden pri arheoloških izkopavanjih na gradu Šalek. Izvira iz 15. stoletja. Pobude za izdelavo replike, ki jo je dal Muzej Velenje, smo bili zelo veseli, kajti predmet predstavlja enega od viškov lončarskega znanja tedanjega obdobja.

Sestavo gline je bilo pri pregledu fragmentov mogoče natančno določiti. Ker so sledi na notranji strani nakazovale na postopek dela na lončarskem vretenu, smo tudi mi uporabili starinsko vreteno na nožni pogon. Sledi v notranjosti so nam dale jasno sliko tudi o tem, katero orodje je bilo uporabljeno.

Posebnost Šaleške pivske čaše so ornamenti na zunanji strani ostenja, zato je bil poseben  izziv izdelava pečatov, ki jih je takrat uporabil lončar. Ugotovili smo, da so bili štirje različni pečati izrezani v lesene palčke z zelo ostrim orodjem v zelo gost les. Na eni čaši je prisotnih približno 200 ponovitev. Zaradi specifike samega ornamenta je zelo pomemben vrstni red vrezov.  

V fazi vtiskovanja pečatov v ostenje je potrebno s prstom ustvarjati v notranjosti potreben nasprotni pritisk. Posledica tega je (tako kot v originalu) bradavičasta struktura v notranjosti ostenja. Sklepamo lahko, da ta notranja struktura ni namenska, temveč je enostavno posledica omenjenega tehnološkega postopka. Našo Šaleško pivsko čašo podarja Mestna občina Velenje za protokolarno darilo.

skodelica2

KOFETARICA

Mere: skodelica: širina 8cm, višina 5,5cm , noga 3,2cm s pripadajočim krožnikom širina 12cm, višina 3cm, noga 4,5cm

V sodelovanju z: Narodna galerija Slovenije

Slika Ivane Kobilce: Kofetarica 1889

Projekt, na katerega smo še posebej ponosni, je izdelava replike skodelice na slavni sliki Kofetarica naše vrhunske slikarke Ivane Kobilca. Slikarka je sliko prvič razstavila leta 1889 v Ljubljani.

V našem lončarskem centru smo v začetku marca 2015 na prošnjo Narodne galerije Slovenije začeli zahtevno nalogo. S strokovnjaki omenjene institucije je bilo potrebnega veliko usklajevanja in skupnih določitev vseh lastnosti, ki naj bi jih imela naslikana skodelica. Določitev višine in širine skodelice ter noge, na kateri stoji krožnik, določitev kota stene, določitev globine krožnika; kakšen naj bi bil ročaj, ki ga na sliki skrivajo prsti upodobljenke,  in nenazadnje – kakšna naj bo poslikava na skodelici. Skupaj smo ugotovili, da je Kobilca skodelico naslikala s pomočjo vzorca, ki ga je najverjetneje imela v ateljeju. Domnevali smo, da je šlo za realistično poslikavo vrtničnega cveta (porcelan 19. stoletja), ki pa ga je umetnica s svojim načinom slikanja poenostavila in stilizirala.

Odločili smo se uporabiti belo prsteno keramiko, predvsem zaradi tega, ker ta (za razliko od porcelana) potrebuje nižjo temperaturo žganja. To je pomembno zato, da ohranimo čim višjo intenziteto barve poslikave.

Poudariti moramo, da smo zaradi dobrega načrtovanja, ustrezne komunikacije in kakovostnega razvoja produkta vsi sodelujoči na uspeh projekta zelo ponosni. Naša skodelica je bila poleg tega, da se več kot uspešno prodaja kot reprezentačni spominek v muzejski trgovini Narodne galerije, izbrana tudi za protokolarno darilo, ki ga podarja predsednik države.

V tesni povezavi z izdelavo skodelice smo nato v Narodni galeriji za obiskovalce izvajali še začetni in nadaljevalni tečaj lončarjenja

Skodelice vam lahko tudi  pošljemo po pošti, če nam vaše želje zaupate na katero od kontaktnih telefonskih številk ali elektronsko pošto info@bahor.si

https://www.rtvslo.si/zabava/lepota-bivanja/skodelica-iz-kakrsne-pije-kofetarica-ivane-kobilce/392104

20160808_223741

BRONASTODOBNA POSODA

Mere: več različnih posod

V sodelovanju z: Fakulteta za arheologijo Univerze v Mariboru

Datacija originala: bronasta doba

Kraj najdbe: Šentilj

Original hrani: Muzej v Mariboru

Za potrebe razstave Odprti muzej v Šentilju so nas predstavniki Fakultete za arheologijo v Mariboru prosili, da izdelamo replike več artefaktov iz obdobja bronaste dobe. Vse te predmete hrani muzej v Mariboru.

Naloga nam je predstavljala še poseben izziv zaradi števila različnih posod iz tedanjega časa. Vse smo oblikovali in izdelali po tehnologiji, ki so jo uporabljali v bronasti dobi.

  1. Lonec za shranjevanje

Lonec ni oblikovan na lončarskem vretenu. Visok je 30 cm, premer ustja 18cm , noga 13cm.

V zgornji tretjini, tik nad rameni pod robom ustja, ima dodan kot dekorativni svitek (v tehniki vtiskovanja okrašen pas). Aplikacija je tipičen bronastodobni vzorec. Lonec so uporabljali za shranjevanje.

b)   Pekva – Sač

Skledo so uporabljali za kuhanje/peko v oglju. Njen premer je 35 cm. Na vrhu ima ročaj, ob strani rob, ki služi, da zadrži oglje. Na pokrovu ima majhno luknjico za izhajanje pare.

      c)    Skleda z uvihanim ustjem

Ta skleda je prostoročno oblikovana posoda. Premer 18cm ter višina 8cm. Njena posebnost je stojna površina, ki je zelo majhna. Na dnu ima majhno udrtinico – menimo, da zato, ker posode s tako oblikovanim dnom manj pokajo med peko.

d)   Vrč

Premer ustja je 12 cm, visok je 20 cm. Ima ročaj in tipično bronastodobno obliko: med ramenom ustja in zgornjim robom je v konkavni obliki. Ročaj se spaja med rameni in pod vratom in ne seže do ustja, ampak je malce nižji.

e)   Skodelica s presegajočim ročajem

Premer ustja 10 cm, višina brez ročaja  8cm. Skodelice so uporabljali za zajemanje oziroma čaše za pitje. Večkrat so bile najdene ob situlah oziroma večjih posodah. Oblikovana je bila v tehniki ščipanja. V predelu med nogo in rameni je bil verjetno uporabljen kalup. Ročaj je trakaste oblike in sega čez rob ustja. Zunanjost je bila s kamnom spolirana do sijaja nekje na polovici sušenja gline. Dekor je bil narejen s tordirano ali psevdo vrvico.

       f)   Piramidne uteži za statve

Uporabljali so jih za tkanje, obešene pa so bile na niti. Velike so 12 cm in piramidaste oblike.

g)   Vretenca za prejo

Vretenca za prejo ali tako imenovani vijček. Njegov premer je 4–5 cm z luknjico na sredini. Pojavljal se je v večini ženskih grobov.

h)   Svitki – okrogel obroček

Premer je 12 cm, debelina 3 cm. Uporabljali so se ali za uteži na statvah ali kot podstavek za posodo.

  1. Prenosni kuhalnik

Premer 25 cm, višina25cm.

staro slovanska posoda

SLOVANSKO POSODJE PRAŠKEGA TIPA

Mere: višina 14cm, ustje 10cm, noga 7.5cm

V sodelovanju z: Pomurski muzej Murska Sobota

Kraj najdbe: Nova Tabla pri Murski Soboti

Original hrani: Pomurski muzej Murska Sobota

Pri arheoloških izkopavanjih na območju Murske Sobote so arheologi naleteli na staroslovansko naselbino. Odkrili so zemljanke – domovanja starih Slovanov. Ob tem je bila najdena tudi najstarejša najdena staroslovanska posoda v Sloveniji.

Po ogledu fragmentov smo poleg določitve materiala postavili tudi hipotezo, ki se je nanašala na večje število luknjic po površini. Ugotovili smo, da so bile to sledi organskih elementov.

Poseben izziv je bilo ugotoviti, kaj je bilo uporabljeno v originalnem postopku. Preverili smo prvo hipotezo, da naj bi uporabili laneni pezdir. Pezdir smo zmleli v žrmljah in vmešali v glineno zmes. Po tem, ko smo oblikovano posodo še spekli, smo jo za preizkus tudi razbili. Takoj smo ugotovili, da laneni pezdir ni bil tisto, kar smo iskali in kar so Slovani uporabljali.

Zadevi smo prišli do dna, ko smo v naslednjem preizkusu laneni pezdir zamenjali z zdrobljenim ogljem. Pokazalo se je, da je bilo oglje tisto, kar so uporabljali stari Slovani.

Na tem mestu naj omenimo, da je naš celoten postopek izdelave replik posodja praškega tipa, vključen v dokumentarni film.

gricki.lonci

GRIČKI LONCI

Mere: Višina 15cm, širina ustja 33cm, širina dna 16cm

V sodelovanju z: Slovenski etnografski muzej Ljubljana

Datacija originala: zgodnji srednji vek

Kraj najdbe: Grič, Bela Krajina

Original hrani: SEM Ljubljana

V Beli krajini ima lončarstvo dolgo tradicijo. Zelo znano in dolgo ohranjeno lončarstvo je bilo v vasi Grič pri Črnomlju. Sodeč po starinskem kolovratu in obžigu loncev na prostem, je bilo lončarstvo v Beli krajini verjetno doma že globoko v srednjem veku. Do leta 1914 je bilo v samem Griču še 12 hiš, ki so se ukvarjale z lončarstvom. Danes je lončarstvo popolnoma zamrlo.

Grički lonec je bil visoko kakovostna blagovna znamka lončenih posod tistega časa. Lončene posode so žene izdelovale na lončarskem kolu – vretenu, žgali pa so jih moški, ki so pripravljali tudi material za snov in kurjavo. Posode so žgali v kopah na odprtem ognju. Zanimivo je tudi to, da je imela vsaka lončarka svoj znak vrezan že na vretenu.

Za izdelavo replik smo naredili tako repliko lončarskega vretena kot tudi replike avtentičnega orodja, ki so ga takrat uporabljali.

Potrebno glino smo nakopali v Kanižarici v Beli krajini. Prav tam torej, kjer so kopali glino za potrebe takratne izdelave Gričkih loncev. Ugotovili smo, da so za postilo oziroma dodatek h glini dodajali kalcit, ki so ga dobili tako, da so lomili kapnike v okoliških jamah – vse to z namenom, da bi povečali trpežnost materiala na temeperaturni šok.

Ker je kalcita na omenjeni lokaciji že zdavnaj zmanjkalo, smo dobili potreben kalcit iz rudnika v Strahovici.

Ne glede na to, da je bila naročena replika zgolj ene posode, smo zaradi avtentičnosti postopka in s tem tudi posnetka takratnega načina žganja izdelali kar 50 kosov posodja.

Picture 1

SREDNJEVEŠKA ČAŠA IZ GRADU ŽOVNEK

Mere: višina 10cm, širina ustja 7cm, širina dna 5,5cm

V sodelovanju z: Kulturnozgodovinsko društvo Žovnek Braslovče

Datacija originala: srednji vek

Kraj najdbe: grad Žovnek

Original hrani: Kulturno-umetniško društvo Žovnek Braslovče

Pri zgodbi o srednjeveški čaši z gradu Žovnek vemo zagotovo samo to, da nam je replika odlično uspela. Za razliko od ostalih replik se je pri tej poznala odsotnost strokovne podpore naročnika. 

Originalna posoda je bila oblikovana na lončarskem vretenu. Ima gubano ostenje, ki je posuto s peskom. Pod ustjem na zunanji strani ima več zavihkov. Glazirana je z barvno glazuro.

Posebnost pri tem izdelku je, da je zunanja struktura posuta s peskom. Ali mislite, da je možno, da ima to poleg dekoracije tudi praktičen razlog? Si predstavljate srednjeveško pojedino? Ker so jedli z rokami, predpostavljamo, da čaša zaradi peska na ostenju ni polzela iz rok.

Za zanimivost lahko tudi navedemo, da je srednjeveška čaša z gradu Žovnek sedaj protokolarno darilo Občine Braslovče.

image118

REKONSTRUKCIJA NEOLITSKE IN BRONASTODOBNE PEČI

Pobuda / sodelovanje: Fakulteta za arheologijo UL

Na prošnjo Fakultete za arheologijo Univerze v Ljubljani smo skupaj sodelovali pri izvedbi delavnice za študente arheologije. Cilj delavnice je bil rekonstrukcija tako neolitske kot bronastodobne peči za žganje keramike.

Pri obeh smo najprej naredili oplet iz šibja, čez katerega smo potem nanašali glino, v katero smo za pustilo vmešali narezano slamo. Za gradnjo vsake smo porabili približno 500 kilogramov gline.

Pri žganju je zelo pomembno, da se uporabijo primerno nasekana in suha drva, da se pri režimu žganja skrbi, da se temperatura dviga počasi in da se plamen počasi pomika od vhoda globje v kurišče. Prvo žganje služi pripravi peči, drugo pa za peko posodja. Režim žganja je enak. Na rezultat lahko pomembno vplivajo tudi različni vremenski vplivi, zato smo bili na vreme v času žganja še posebej pozorni.

majolika

KAMNIŠKA MAJOLIKA

Mere: Izdelujemo jih v dvanajstih različnih velikostih od 15mm do 60cm

Datacija originala: 1985–2000

Kraj najdbe: nekdanja tovarna Svit Kamnik

Original hrani: Časovna kapsula, arhiv Lončarskega centra Bahor

Leta 1855 je Florjan Konšek v Kamniku ustanovil podjetje za izdelavo bele prstene keramike. Podjetje je večkrat menjalo lastnike in tako ga je leta 1878 kupil Blaž Schnabl. Za njim ga je leta 1911 prevzel njegov sin Rudolf Schnabl. Bil je keramik, izšolan na Dunaju, ki je pri nas  prvi začel izdelovati majolike. Že takrat je želel z izdelovanjem ohraniti tradicijo teh posod. Podjetje je bilo leta 1948 nacionalizirano in s tem spremenjeno iz družinskega v družbeno podjetje. Vrata je zaprlo leta 2008.

Ohranjanje dediščine je za nas zelo pomembno, zato smo navezali stik z gospo Ireno Radej, ki je bila zadnja vodja proizvodnje v omenjeni tovarni. Njeno bogato tehnološko znanje v keramični umetnosti in znanje poslikav je kar samo klicalo po sodelovanju. Njena prijazna spodbuda nas je ohrabrila, da smo vse vzorce in dele proizvodnje preselili v naš center. Ob tem je nastala Časovna kapsula. Repliko smo izdelali natančno po njenih navodilih.

Povemo lahko, da je prvo majoliko nove generacije dobil v last predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Poudariti pa moramo, da smo s svojim znanjem Kamniško majoliko tudi nekoliko izbojšali. Replika (za razliko od originala) ustreza FCM-standardom za stik z živili.

KONŠKOV

KONŠKOV KROŽNIK

Mere: višina 2cm, širina ustja 20cm, širina dna 10cm

Datacija originala: 1860

Kraj najdbe: nekdanja tovarna Svit Kamnik

Original hrani: Narodni muzej Slovenije

Pri pregledu zapuščine kamniških kalupov nam je med drugim padel v oči tudi kalup, datiran v leto 1860, s podpisom izdelovalca.

Kalupe za krožnike, imenovane Konškovi krožniki (kasneje imenovani Babičini), smo pričeli ponovno izdelovati, ker smo ocenili, da so pomemben pokazatelj takratnega razumevanja meščanske kulture in keramične umetnosti.

Izdelan je iz beloprstene keramike s podglazurno fajenčno poslikavo. V kalupu je narejena struktura notranjosti krožnika, ki je kasneje na vretenu še ročno izpopolnjena.